Cerkev Sv. Petra - Mrzli vrh (Splošno)

Ocena:
Država:	Slovenija
Gorovje:	Julijske Alpe
Izhodišče:	Cerkev Sv. Petra (325 m)
Cilj:	Mrzli vrh (1359 m)
Izhodišče širina/dolžina:	46.198 / 13.7346
Cilj širina/dolžina:	46.2192 / 13.6951
Težavnost:	Lahka neoznačena pot
Priporočena oprema:	Pohodne palice Pohodni čevlji Voda Malica

Pripeljite se v Tolmin in na glavnem semaforiziranem križišču zavijte v smeri Zatolmina (desno, če pridete s smeri Ljubljana, oz. levo, če pridete iz smeri Nova Gorica). V Zatolminu se držite glavne ceste, ki pelje proti Tolmisnkim koritom in Čadrgu. Tej cesti sledite najprej naravnost po ravnem, nato pa se cesta prične vijugasto vzpenjati. Sledimo ji vse do cekvice Sv. Petra, kjer bomo tudi opazili znak za Triglavski narodni park. Tu je ob cesti manjše parkirišče, kjer parkiramo.

Peš nadaljujemo po kolovozu, ki poteka tik ob levi strani cerkvice. Kolovoz se bo kmalu za cerkvijo spremenil v ozko gozdno stezico, po kateri se vzpnemo vse do asfaltne ceste. Nekaj sto metrov nato nadaljujemo po tej cesti, vse dokler ne opazimo na desni strani ozkega odcepa. Tu zopet zavijemo na gozdno stezo. Steza nas bo pripeljala do Selc, kjer je postavljena tudi kapela. Pot nadaljujemo za omenjeno kapelo. Tu se steza začne strmo vzpenjati in taka ostane skoraj do našega vrha. Med potjo lahko opazujemo mogotce Julijskih Alp. Tik pred vrhom pot preide iz gozda na travnik. Čaka nas le še nekaj sto metrov blažjega vzpona in prispeli bomo vmesne točke našega pohoda - Vodela. Tu se nahajata klop in vpisna knjiga. Pot nadaljujemo čez ograjo, po travnati stezi. Od tu se že vidi naš cilj. Pot nas vodi mimo ute za osle. Obšli bomo tudi kamnito kočo in nato prečkali lesena vrata, ki predstavljajo ogrado živini, katera se v poletni sezoni pase tu zgoraj. Tako nekaj časa hodimo po precej ravni površini. Med tem prečimo še ena vrata in nato še ena, tik na zavoju na levo, od koder se bo pot počasi začela zopet rahlo vzpenjatiKmalu se bo ta pot združila skupaj s kolovozom. Nadaljujemo po njem. Na tem delu bomo opazili, da pot postane markirana. Markacije nas pripeljejo do še enih vrat – tokrat nekoliko širših. Nadaljujemo mimo njih, vendar tu postanemo pozorni, saj bomo mogli kmalu zaviti v gozd. Od tu naprej markacij ne upoštevamo več in cca 200m pred kočo, ki je skrita v gozdu, zavijemo levo na vzpenjajoče se gozdno brezpotje. Tu sledimo slabše vidni poti, ki se ves čas vzpenja. Vmes gremo tudi mimo starega vojaškega bunkerja, kjer pa pot zopet postane lepše vidna. Sledimo ji in kmalu nas pripelje ven iz gozda. Sledi še zadnji vzpon po precej strmem travnatem pobočju in prispeli bomo na naš cilj.

Ni dodatnih nasvetov.